Program festivala Sonica 2013 sledi ustaljenim linijam MoTe – Muzeja tranzitornih umetnosti v iskanju prehodnih, tranzitornih ‘linij bega’ v polju sodobne umetnosti, v izrazito heterogenem in neenotnem polju ustvarjalnih in miselnih silnic, ki jih skozi zasnovo tranzitornega preči zvok.

Zvok kot medij prehodnosti, ki preči zidove, telesa, prostore, ki je vseprisoten v urbanem miljeju, utelešen v objektih, konceptih, mislih, v umetniških formah, kot je glasba, v podobah in govorjenju, a jih hkrati preči, prešije s svoji izmuzljivo in minljivo, vseskozi spreminjajočo naturo. Zvok uhaja iz okvirja, zato se zdi, da zanj okvir ni zadosten, da bi ga zajezil. In ravno to je izziv letošnje Sonice, ki ponovno preči raznolike umetniške principe in pristope, se v njih uteleša in odbija, jih trese, pelje v ritem in pulz, jih razteleša in pomensko spreminja.

Uteleša se v zvočnih instalacijah, objektih, kot so vizualizacije zvoka v skulpturi Yurija Suzukija (6 Rubens Tubes Visualizer) ali skozi ritmično mehaniko subvertirane vsakdanje tehnologije, predelanih prenosnih CD-predvajalnikov Stephena Cornforda (Archipelago), pulzira, sveti in utripa skozi minimalistično izkušnjo elektronske glasbe dvojca snd, se naseljuje v vmesju vizualnega in zvočnega v novem avtorskem projektu Random Logic, ter v polju basovskih frekvenc in militantnega tehno ritma Anstam, predrugači prostor, se zarisuje vanj preko geste in gibanja v instalaciji letošnje rezidentke festivala Karine Smigle-Bobinski (ADA), v prostroski instalaciji Hrvoja Hiršla (Spheres (Euclidian Spaces)) ali v kinetičnem mozaiku Andreja Koruze (Signals From The Border) ter igrivih prostorskih intervencijah Jana Vormanna (Dispatchwork)in se naseljuje med vizualnim in zvočnim v minimalističnih podobah, barvah, objektih, prostorih in zvokih.

Ujeti zvok v monument, ga dokumentirati in pomensko zajeti, zakleniti v formo, bodisi v glasbeni žanr, bodisi v objekt, vizualno podobo, digitalno datoteko, ga zajeziti s prostorom, je praktično nemogoče. To poskuša Lee Patterson preko ujetja malih in komaj slišnih zvokov skozi ozvočene objekte in procese, ki se bodo soočili s krhko prehodnostjo in močjo telesnega glasu Irene Tomažin. Na robu subtilnih zaznav nevidnih, netaktilnih sistemov v naši percepciji sloni delo Uršule Bertol (Privlačnosti) Zvočna prehodnost, ujeta med šumom in tišino je tista, ki skozi interakcijo z različnimi objekti, mediji in telesi spreminja vibracijo, pomenskost in intenzivnost. Hkrati je zvok utelešenje in izmikanje spomina, drugačna časovnost od zgolj linearnega časa.

Sonica tako tudi letos sledi svojemu temeljnemu poslanstvu prehajanj med različnimi formami izraza, med umetnostjo in popularno kulturo, ki se ji umetnost danes preprosto ne more izmakniti. Njeno poslanstvo leži v prehajanju med izrazi in prostori, ki jih letos Sonica prvič skuša ujeti tudi v svoj lasten fizičen prostor, v MoTA Point, preko katerega vzneseno stopamo naprej v prihodnost …

Luka Zagoričnik, 2013